No, in ko je torej Tina včeraj spet začela cmeravo razlagati, kako je na razgovoru za službo zablokirala in ni upala odgovoriti na najpreprostejša vprašanja, se ji je pogled zapičil v Pupikino roko: »Joj, kako čuden prstan imaš. Malo je podoben kupčku, hmmm…«. In je začela nekaj momljati in jecljati.

»Misliš reči, da je podoben kupčku dreka«, je  Pupika smeje dokončala stavek. Tina je sramežljivo pokimala in še kar naprej strmela v prstan. »Draga moja Tina, to tudi predstavlja kupček dreka in tudi JE iz dreka.« ji je mirno razložila Pupika. Tina je seveda skoraj padla iz stola, nato pa je vstala in začela hitro hoditi po sobi. Njen izraz na obrazu se je vedno bolj spreminjal, na koncu je skoraj nisem več spoznal. Takšne odločnosti že dolgo nisem videl, moram priznati, da sem se je kar malo ustrašil.

»Veš kaj, ti nosiš drek na prstu, jaz pa še enega razgovora ne morem dokončati,« se je razburila. »Daj mi ta prstan, ne, hočem dva!« je odločno zahtevala. Mater, daj ji še nekaj drekcev, da bo stopila gor, če ji je že tisti majhen drekec na prstanu vlil toliko samozavesti in poguma.

Obenem pa sem se zamislil. Konec koncev ima Tina prav. Pupika si upa. Tudi nositi drek na prstu. Ali okrog vratu.  Ugotovil sem, da se je Pupika vsakič, ko jo je čakala kakšna še posebno težka naloga, vsa ovesila z nakitom iz drekca. Za moje pojme ga je bilo včasih že kar malo preveč. Ampak šele sedaj sem spoznal, da je tudi ona razmišljala, kot Tina:  Kajti, če imaš jajca, da nosiš drekec, potem si dovolj močna, da osvojiš cel svet. Ali pa samo uspešno opraviš pomemben razgovor. Ja, včasih  je treba samo zbrati pogum in narediti prvi korak. Drage moje, drekec je res zakon!

Nič pa nisem spregovoril o svoji drugi družini, o tako imenovani »mami«, ki me je lastnoročno naredila. Ker pol dneva preživi v delavnici, kjer iz recikliranih in očiščenih drekcev oblikuje moje brate in sestre, sem jo poimenoval kar Pupika (poop-ika). Res je nisem vprašal, če se s tem nazivom strinja, ampak mi je to tako in tako vseeno.

Včasih jo gledam, ko se muči s kakšnim novim izdelkom in ji prav nič ne gre. Piše, riše, meša, reže, navija, na koncu pa vse skupaj zabriše v posodo in odvihra iz delavnice. Z veseljem bi ji pomagal, ampak kaj, ko sem opazil, da zelo nerada posluša nasvete drugih. Včasih me je res strah, da ne bo pograbila še mene in bi neslavno končal med drugimi odpadki. Zato si v takih trenutkih vedno nadenem svoj najslajši nasmeh, se delam čim bolj nevidnega, gledam v strop in odštevam, saj vem, da se potem zelo hitro pomiri in zbrano dela naprej.

Povsem drugače pa je, ko iz pečice potegne izdelek, ki zadovolji njene kriterije. Saj sem rekel, da rad plešem, ampak gibov, ki jih Pupika takrat izvaja, resnično ne poznam. Eh, najbrž so tako plesali v 80-tih. Prejšnjega stoletja, ha, ha.

Sicer pa, da ne bi mislil, kako lahko me je bilo narediti. Drekci, iz katerih smo narejeni, so res tako prečiščeni in očiščeni, da bi lahko mirne duše rekel, da je od vsega dreka ostal samo še en velik D. Ja, do tukaj je torej vse ok. Težave se začnejo, ko Pupika vedno znova in znova benti, ker je material po vseh dodatkih, še vedno tako tog in neelastičen. In se kar naprej trga in lomi, sploh, če hoče narediti kaj bolj zakompliciranega. Meni bi se včasih že utrgalo, ona pa še kar poskuša in poskuša….in poskuša. Od dolgega časa me velikokrat zmanjka, še dobro, da imam tudi med spanjem odprte oči, ha, ha.

Ker sem Srečko, se je Pupika navadila, da me vsepovsod jemlje s seboj. Mislim, da opravičujem svoje poslanstvo, saj bi me drugače najbrž že zdavnaj zavrgla. Včasih mi zaupa svoje skrivnosti, velikokrat tudi kakšno svojo željo, nato pa vrže na tla enega od mojih bratov in ga meni nič, tebi nič, mirno pohodi. Z levo nogo. Preden sem jo bolje spoznal, sem vsakič trepetal, da se ne bi slučajno zmotila, sedaj pa že vem, da se je zelo navezala name. Ker jo baje osrečujem. Halo!

Zvečer, ko zaradi obilice spanja med dnevom ne morem zaspati, velikokrat razmišljam, če je ona moja sanjska ženska. Res, da je malce starejša, ampak to niti ni takšna ovira. Bolj moteče je dejstvo, da ni iz mojega testa.

Res, da smo vsi drugačni vsi enaki, pa vendar…ko bi le bila črnolaska…

Sreča je moja odločitev!

Ja, tako, kot se je moja soseda odločila, da bo z novim letom začela hujšati, tako sem se jaz odločil, da bom srečen. In ker sem čisto slučajno drekec in ker mi je čisto slučajno ime Srečko, je bila to nekako logična odločitev.

Zadnjič sem po dolgem času spet videl sosedo. Meni je bila od nekdaj všeč, čeprav sem moral vedno presneto paziti, saj me je vsakič hotela pohoditi. Tokrat pa je šla mimo mene, mislim, da me je celo namerno preskočila. Ne sodim med tiste, ki se obračajo za vsako kiklo, o ne! Ampak njena reakcija me je  tako presenetila, da sem moral pogledati za njo. Hja, če mene vprašaš, je bila njena rit malenkost širša, kot decembra, ampak odkrito rečeno, saj je moja tudi, pa kaj!

Strokovno sem torej ugotovil, da ji dieta najbrž ni preveč uspevala, ker se ni držala svoje odločitve. Takoj sem se zamislil nad svojo odločitvijo. Kako se je pa jaz držim? In hitro ugotovil, da meni najbrž uspeva precej bolj, kot njej. Ne glede na to, kolikokrat sem (ne boste verjeli) tudi sam žalosten ali slabe volje, ne glede na to, kolikokrat mi prav nič ne gre, kot bi moralo, ne glede na vse: sem srečen. Srečen, ker sem. Ker imam obline in malce preveliko rit. Ker imam premajhne roke in predolge noge. Srečen sem, ko se zjutraj pogledam v ogledalo in si rečem: Najlepši in najboljši si. Srečen sem, ker vidim in ker slišim. Srečen sem, ker imam veliko dobrih prijateljev. Srečen sem, ker čutim. Srečen sem, ko koga nasmejim. Srečen sem, ko me kdo nasmeji. Srečen sem, ker Živim. Srečen sem, ker sem se tako odločil! In verjemi, to je bila ena izmed mojih najboljših odločitev! Ugotovil sem namreč, da je življenje prekratko, da bi ga zapravljal za jezo, slabo voljo in zamere.  Kajti vsak dan sem v nevarnosti, da me bo nekdo ravno zaradi sreče pohodil.

Saj veš, če ti življenje pod noge meče drek, ga enostavno pohodi. Z levo nogo.

In pogumno stopi naprej! Ker če dobro pogledaš, si konec koncev vedno samo en korak stran.