Svojo družino, ki jo vsi poznate kot My lucky poop družina, sem že velikokrat omenil in tudi predstavil. Nekateri člani družine so med drugim tudi moji dobri prijatelji, saj veš, »srček«, pa »pergament«, pa »obesek za ključe«, »svečnik« in še nekateri, ki so prišli na novo.
Nič pa nisem spregovoril o svoji drugi družini, o tako imenovani »mami«, ki me je lastnoročno naredila. Ker pol dneva preživi v delavnici, kjer iz recikliranih in očiščenih drekcev oblikuje moje brate in sestre, sem jo poimenoval kar Pupika (poop-ika). Res je nisem vprašal, če se s tem nazivom strinja, ampak mi je to tako in tako vseeno.
Včasih jo gledam, ko se muči s kakšnim novim izdelkom in ji prav nič ne gre. Piše, riše, meša, reže, navija, na koncu pa vse skupaj zabriše v posodo in odvihra iz delavnice. Z veseljem bi ji pomagal, ampak kaj, ko sem opazil, da zelo nerada posluša nasvete drugih. Včasih me je res strah, da ne bo pograbila še mene in bi neslavno končal med drugimi odpadki. Zato si v takih trenutkih vedno nadenem svoj najslajši nasmeh, se delam čim bolj nevidnega, gledam v strop in odštevam, saj vem, da se potem zelo hitro pomiri in zbrano dela naprej.
Povsem drugače pa je, ko iz pečice potegne izdelek, ki zadovolji njene kriterije. Saj sem rekel, da rad plešem, ampak gibov, ki jih Pupika takrat izvaja, resnično ne poznam. Eh, najbrž so tako plesali v 80-tih. Prejšnjega stoletja, ha, ha.
Sicer pa, da ne bi mislil, kako lahko me je bilo narediti. Drekci, iz katerih smo narejeni, so res tako prečiščeni in očiščeni, da bi lahko mirne duše rekel, da je od vsega dreka ostal samo še en velik D. Ja, do tukaj je torej vse ok. Težave se začnejo, ko Pupika vedno znova in znova benti, ker je material po vseh dodatkih, še vedno tako tog in neelastičen. In se kar naprej trga in lomi, sploh, če hoče narediti kaj bolj zakompliciranega. Meni bi se včasih že utrgalo, ona pa še kar poskuša in poskuša….in poskuša. Od dolgega časa me velikokrat zmanjka, še dobro, da imam tudi med spanjem odprte oči, ha, ha.
Ker sem Srečko, se je Pupika navadila, da me vsepovsod jemlje s seboj. Mislim, da opravičujem svoje poslanstvo, saj bi me drugače najbrž že zdavnaj zavrgla. Včasih mi zaupa svoje skrivnosti, velikokrat tudi kakšno svojo željo, nato pa vrže na tla enega od mojih bratov in ga meni nič, tebi nič, mirno pohodi. Z levo nogo. Preden sem jo bolje spoznal, sem vsakič trepetal, da se ne bi slučajno zmotila, sedaj pa že vem, da se je zelo navezala name. Ker jo baje osrečujem. Halo!
Zvečer, ko zaradi obilice spanja med dnevom ne morem zaspati, velikokrat razmišljam, če je ona moja sanjska ženska. Res, da je malce starejša, ampak to niti ni takšna ovira. Bolj moteče je dejstvo, da ni iz mojega testa.
Res, da smo vsi drugačni vsi enaki, pa vendar…ko bi le bila črnolaska…
